Bogovi odpuščajo, boginje ne -
že je zapičila igle v njeno srce ...

V temačnih zankah slepote
se zlagoma zablešči
prvi biser,
pa drugi in tretji, ves niz
belih plodov trpljenja.

Zlagaš jih v kupolo bolečine,
v sinagogo bolesti.

Potegnem še zadnji dim
da me napolni do zadnjega pljučnega mešička
Preštejem dežne kaplje na tujem čelu
Ptice pod rdečim mostom
Nasmehe avtomobilov

SKOZI TANKO MREŽO DIHAM,ZRAK ZAJEMAM.
SKOZI MISLI TEBE GLEDAM
IN GLOBOKO V SEBI SE UBIJAM

VSE OKOLI NAJU JE LEPOTA MISELNE SVETLOBE.
VSE OKOLI NAJU JE SAMO
ČUTNOST DOŽIVETJA VSAKOGAR.

Ljudje smo bitja,
ki hodimo po poti življenja
polni trnja in ognja.
Povsod sami.
V ljubezni, ko se rodi,
ob bolečini rojevanja
in, ko nas požira tema.

Angel ob angelu,
vrtnico rumeno proti nebu usmeri,
spečemu angelu,
spokojnost nameni,
se v plesu z vrtnico angel ozaljša,
po omamnemu vonju rumene diši,
angel dehteči,

Slastni sad,
v barvi ljubezni,
te pokriva tvoj plašč,
skrivnostni plašč,
ki zakriva tvojo sočnost duše,
se brbončice veselijo,
dotika medenih kapljic,

labodka,
se sonce in veter igrata.
Si kaj beležiš,
svoja doživetja ?
Kje vse si bila ?
S teboj delila bi doživetja,

kako dišiš,
zapiram in odpiram oči,
v tvojo veličino stremim,
za vonjem hlastam,
nastežaj vrata odprem,
pljuča razpnem,
stečem bosonoga do skal,