trepetanje
tvoja topla dlan
na njej mrtev metulj
še včeraj
je bil najina sreča

Smo na poti, ali iščemo izgubljeno noč?
Pramen črnih las.
Pobegni stran.
Osvobodi se tujčevih pogledov.
Postani za trenutek.
Egoizem.
Svobodno si skleneva objem.
Postanem ti.
Vrtiljak.

Biti tu je bolj varno,
v kletki.

Varno in prebrisano!

BIl je nek začetek in spet nek konec.
Dovolj začetkov in več kot dovolj koncev,
in potem še konci koncev,
kot bi se nikoli ne končali.
Odneslo me je na konec kilometra, na konec moje utopije,
ki se je utopila še preden je spoznala tisto vodo.

Vsi smo zasledovalci lastne sence,
edini na trgu, brez konkurence,
obvladamo druge in izgubljamo boj
s samim seboj, naš neviden znoj,
kaplja na tla, to bil je nepreviden poboj civilista.

Zasenčil boš sonce bronasti Neron
magnetnih ti čipk na telesu zavistni
krščanski demoni podtikanja smejo
zanetiti ogenj goreč tisočletja

Čakam na znak,
ko bo lovec iz gozda prinesel srce
v lepi, izrezljani skrinjici
in nekomu rešil življenje.

Neumrljiva je ta ulica,
ta nasmejana cesta.
Večna avenija 'La Bohemme':
vesele oči in prazni žepi,
široka usta pa kava za dnevni obrok -
neumrljiva -
tako stvarna,
tako zapeljiva.

Daj, zapleši,
moja močvirska princesa!
Obrazi lokvanjev čakajo
na tvoje hladne poljube,
da jim zgladijo zelenkaste gube
s telesa.