Predstavljaj si pahljačo.
Privid pred njo je golo
telo, ki kot lotos medeno
roso s prstov slo prežveči,
da je tvoje močvirje videti,
kot južni otok čistih sanj.
Privid za njo so lasje razpeti,

Težko je pisati,
o stvareh ki jih čutiš,
če čutiš le njo.
In nje ni.
In je nič.

Sonce,
zakaj neresniči da čuti?

Sonce,
zakaj neresniči da pogreša?

Sonce,
zakaj neresniči da skrbi?

Spoštovana publika,
dame in gospodje, dragi prijatelji!
Ne jemljite ga preveč resno, prosim.
Je le kralj drame v teatru absurdov,
tragikomičen dvorski norec.

Kar zapadel je sneg
še bolj črn je kamen
z vklesanim imenom.

Ladja potuje po oceanu.
Neskončna samota.
Obnjo butajo le šibki valovi.
Slabiči jo dolgočasijo.

Jaz,
poln mladostne moči
stojim pred tabo,
starec.

Jaz,
s svetom pod nogami
in z vzvišenostjo nad vsem,
prinašam prezir nad te,
starec.

sledim korakom
najinega razpotja
raziskujoč obrise
tvojega telesa

sanje so daleč
moraš jih najti
ne ostajaj doma
sedeč z revijo v rokah
vzemi palec in svoje telo
pojdi na pot
k oddaljenemu horizontu