si vedel da lahko
zvezde tečejo v nasprotni smeri
in jaz jočem rdečo?
včasih je bilo drugače,
Čudežni Princ

...ti pa se nisi spremenil...

Se človek slep po ulici sprehaja,
zorni kot čuti njegovo dihanje,
ki z ritmom civilizacije
teče maratonski tek večnega tekanja,
zapade v trans vsakdanjika,
ki za roko povleče,
vsakega, ki zjutraj odpre oči.

Nič, ki diha od zunaj;
lahka smrt iz katere se zbudimo s hrepenenjem,
okostnjak želja in nekdo s kroglicami pozabe;
karabinjerji, ki mi bodo zlomili srce.

"Rad bi imel prednost,"
Je rekel lev devici,
Ko sta stala na začetku časa,
Sem nalahno ti podrgnil roko
In poljubil.

Dan, mračen, svoboden.
Počne kar hoče.
Zastonj pričakujem modrino neba-
le oblaki, polni vode.
Lije vse bolj...
Kot da je jesen.

Zadnji vdih-izdih pred polnočjo
Potem bo vse drugače

Midva nimava spominov

Sedela sva v zakajeni kavarni.
Pil sem martini
in ti si kadila.

Prepojiš me z lažnivo srečo:
jemlješ in daješ
daješ in daješ
jemlješ in jemlješ
daješ da jemlješ,

Rigor mortis
počasi popušča,
da udje najine ljubezni
lebdijo v vetru
kot rdeče zastave smrti. 

sem točka
v beločnici jutra.
jutri je temačen,
mesto sveti
iz zaprtih oči.
preprodajalci sreče
so zaprli srca.