V kavarni sem jo slišal
čisto potihem, nato glasneje
in spet tišje. 

Komaj opazne razlike med držanjem roke in okovanjem duše;
Ljubiti ne pomeni nagniti se do tal.
Poljubi ne pomenijo pogodbe, darila ne obljub.
Porazi z dušo odraslega in žalostjo otroka.
Zorati svoje poti danes.
Posaditi svoj vrt, ne čakajoč na rože tujca. 

Umrla je Ljubezen -
kot kurba z Montmartra,
v podstrešni sobi
prečnega  hodnika,
v hiši brez centralne;

Mesečev sij pada name, svetlikajoči žarki se nežno odbijajo od moje kože, lasje mi vihrajo v močnem vetru. Brez ciljno se sprehajam po gozdu...hoja me neznansko utruja, pot mi kaplja s čela na tla. 

Porumenelo listje počasi pada z vej, veter vsakega posebej ponese na mrzla tla. Mrak se že spušča z neba, že čutim kako mi sivina objema srce. In že so se nam prižgale srebrne zvezde na proti neskončnosti odprtem delu

Daleč sem prišla na svoji poti,
a premalo za naskok, za boj.
Vsake tóliko nekdo me zmoti:
"Daj, ustavi se za hip, postoj!"

Snežinke spreletavale
Potepuška se je prebudila
V beli srajci
Ledene rože je polizala za zajtrk
In za seboj pustila
Tenko gaz

Na tvoje ponosne
prsi junaštva
sodobnost nanaša rjo.

Ko človek v meni spregovori,
poskušam, res poskušam
ti prisluhniti,
a kaj, ko v meni vre,
krop srca lupine
mi počasi žre.