sanjam o tebi
kako priblizujes se meni

sanjam globok tvoj pogled
ki pod nogami naredi mi led

sanjam zblizevanje najinih teles
nemi kriki slisijo se do nebes

Ko bi vsaj lahko
ujela tiste svetlikajoče besede
podtaknjene v misli,
ki zacvetijo z močjo
in s čudovitim zavedanjem
o vsemogočnem.

Hodiš.
Mimo belih hiš in svinčenih streh
in skozi park, kjer si ves sklonjen
in leden pozabil svoj nedolžni smeh.

Ne veš če je zadnjič.
Ne veš kdaj bo zadnjič.
Upaš da je blizu dan praznine
a je daleč,
ker se bojiš ostati prazen.

Rad opazujem žejne živali,
Kako izginjajo v drhteči vodi.

Ko sem bil mlajši se je na gladini
Kdaj pa kdaj zasvetlikal odsev kovinskega zobovja.

...in kralj in kmet in vsi ostali so na trgu prodajali žito...

Če obstojiš ob vznožju
Duhá ti senca pomori
Zato stoj - kot večina - nekje vmes

Praznik je, ko zagledajo
zrelo jabolko na drevesu.
Starka se skloni in ga utrga.

Včeraj so razčetverili konja.
Bogovi so se smejali,
ko je povleklo glavo na vzhod.

Za vojašnico seksa mlad par.

»Za lepoto pisave
je potrebna potrpežljivost,«

Si je rekel
in nastavil
svinčnik na papir.

Včasih so možgani
pač na pravi frekvenci.
Nek tibetanski menih naj
bi tako preletel petnajst metrov.

Sonce me je spremenilo v prah.
Bil sem grozno razočaran,
da sem umrl tako klišejske smrti.

Vidim tebe, ki te ni;
in ta, ki je bila, zbledi;
le ti, srce,
si tukaj. Si.