Ti in jaz,
nebo in zvezde,
v zraku vonj noči..

Igram se s kodri svetlih las -
le kaj iz njih žari?
Zasanjanost?
Morda pomlad?

Čas v niču se raztaplja -
iz dneva v dan,
z nočí v noč,
v nič samota se odeva,
na boljši jutri čakajoč.

Na ranjeno dušo polagam ti cvet,
ujet s toplino
v soj mesečine.

Ne joči...

Vem - resnica nima strun.
Nima svojih not ta glas;
vsak zakaj levi se v smrtni molk...

Ni dovolj ubran razum,
niti up, ne prošnje zanj -
sam krojil bo čas želja!

V megli iščem bela krila, 
bel, nebeški sij.
Kje si?
Iščem te!

Ko bi vsaj za hip slutila,
da si tu!
...a te NI...

Dovolili so mi iti
in jaz sem šla,
hitro in navdušujoče,
kot da bo zmanjkalo jutrišnjega dne,
kot da je ta svetlost
vse kar obstaja.

V dalji plava črn obris otoka.
S prsti mi presevaš sol v laseh.
V usta si polagava kričanje.

Če želim, lahko lepo pišem,
Ampak še zmerom bolj počasi:

»Vzgoja je možna v hiši vse leto,«
Pravi pater familias in po kosilu
Vzgojno premlati sina Mevija.

S palico in pestjo, tako gre to pri nas.

Rotacijski kristusi izmenjavanj zračnih mas
Lebdijo v polmraku nad tisočletjem.

Mesec je razširjeno rdeče oko kontinenta.

Sklonjenih glav pronicamo v noč.

Ozimnice si vsak pripravlja
v sebični borbi svojega veka
pozablja pa na tista stanja,
ki so ga v telo privlekla.