Vsako jutro ko odprem oči,
se pred njimi pojavi tvoja podoba
in obraz mi srečen nasmeh preleti,
telo pa ob misli nate nežno zadhrti,
ker si te moje srce tako močno želi.

Morje je že čisto obledelo.
Pesek se molče presiplje v nič.

Moj je mejak
oblak težak,
ki kot kak veljak
kroji korak
mojega življenja.

Le dlan bežečega časa
potrebujem,
da zaustavim jezero
črnine,
ki tvori okoli mene
krog
neizrečene bolečine.

pogrešam materino znamenje
ob tvojem popku
ko se dviga in spušča
v ritmu tvojega vonja 

jaz še zmeraj čakam
na modri oblak,
rumeno listje,
mrzli zrak 

Prepričana sem, da še zmeraj tli -
prav takšna kot nekoč.
Vztrajna, neobrzdana, globoka kot vesolje,
čista in lahkotna.
Kot reka v svoji strugi.
Ali kot tvoje oči, ki jim ne vidim dna,
čeprav se utapljam v vrtincu barv.

Stojim za vrati,
bela majica plapola
v vročično noč.

Iz škrta ključa
v zaljubljeni roki
žlobudra nemir.

Še vedno zagledana
v žamet svilenih
metuljih kril
na tvojih rokah
sanjam
safirno kopel

Zazrta v steno
v odtenkih bridkosti
slišim otožen jok.

Krivda v duši
udriha z vso silo
ob vrata sobe.