Včasih bom rob brezna
in ne boš vedel,
da stojiš na robu prepada
in ti ne bom pustila trkati na moja vrata
hermetično zaprta v svoj svet
bom iskala neke pozabljene vizije
in kričala...

žariva.
Se žarčiva v žarenju zvevzd.
Sončna upanja v sočnih cvetovih novega dne.
Ljubeče ljubezni niti tkeva.
Se razžariva v trepetajočih tabernakljih strasti.

Opojna luna
leživa v penini
razmaknjenega prostora
ki leze iz por in nazaj
skozi svilnate plasti tvoje polti
ki si vame posrkan čas
ujela sem se na konico rožnate sape

Svet je drugačen,
ko ti s prstom rišem po goli belini hrbta,
da se prsti mehko ugrezajo v kožo
in se naježi srce...
Izpod reber te ujamem v večnost,
da loviš sapo

Živim bolj od želj
oljnato črnih
sluzastih in včasih smrdečih-
stroj mažejo

samo nocoj
te objamem
in znorim
z nežnimi dotiki ustnic
razpadam v tvojih rokah
pod dlanmi
le nocoj
upor mi plahni

Megla trdno zastopa svoja stališča
In ne, ne verjamem v usodo.

Listi praznine drsijo skozenj
Z bodicami tisočih svinčnikov.

Hrepenenje odlaga neizbežno.

Najbolje, da mu kar jutri razpihne glavo.

Bil je zaljubljen
Preden je prišla tista grozna povodenj
in osredotočil se je na ostale stvari.

Niso prišli in ga spraševali po veri,
Le rekel je, naj popazi na ženo in otroka,
Če bi se mu slučajno kaj zgodilo.

Mučiš me - veš?
Zakaj mi preprostosti
ne prepustiš?
Rabim novo dozo
svežega zraka in vrečko jasnega neba,
da se za moment počutim svobodno
osvobojeno tvoje kletke,
vklenjena sem vate.

Piš vetra, pad lista, zašumi,
na travo nežno prileti.
Čakam da dan se prebudi,
a jutra ni in ni.