Moj svet je ogromen,
a obenem prazen.
Ta golazen,
je strah,
bojazen,
da moj svet
bo večno prazen.

Lepota narave
tvoj svet obdaja,
tišina globine
tvoj um ostaja.
Tako prelep je obraz
in vse vizualno,
a kljub temu,
v tvoji glavi
je vse banalno.

Samotna bolečina brezupa,
navzven ne povzroča hrupa,
a vendar navznoter ideja obupa,
ki razžira in to brez pravega strupa.

Nesrečna, polna obupa,
nasmeh na tvojih ustih ne pokaže se,
empatija žgoče obliva me,
ko na hodniku zagledam te.

Zrcalce zrcalce na steni povej ...

Tako si me učil, prijatelj moj,
dopovedujoč mi znova in znova vsak dan,
da vsak posameznik sam
si mora znati polepšati dan.


In vsako jutro, ko odprem oči
se ista zgodba ponovi - kot si me učil ti.

Odkar ni več večera,
in ni nobena vera,
pravšnja za moj dan,
sem poln ran.

Ponudil si mi dlan ...
in segla sem ti vanjo.
Ponudil si mi ramena ...
in naslonila sem se nanje.
Potem si ponudil še sebe in svoje telo ...
Sprva je bilo lepo, a sčasoma je

Materialzirati morava
ali pa vsaj moram
sramežljive poglede
bežne dotike
nežne nasmehe...

K         u
  r     v   l   
     i       ja
Noči
    joče
ne 
  sklenjena

V mojem oknu
Ni luči.