natrosil si dopadljivost
v mojo nedotakljivost

zadišala sem
po prevzetnosti

vame zlivaš
mamljivost vonja čutnosti

še klopotec je utihnil
ko ga sonce
brez oblaka
mimo sence
z nič več vetra
brž
premaga.

Kaj sploh imam?
Kateri delček tebe?

Včasih se boš z glavo zakopal v moje prsi
in potoval skozi poželjivo pokrajino nabreklih bradavic,
da bi šel iskat pozabljen nektar bogov.
Kri ti bo zaplala po žilah
in v svoji otrdelosti boš kakor divja žival...

Izginotje obraza sreče,
hrepeneča pot razuma,
dejanje je le ideja,
ki ne najde mi poguma.

Strah bolečine
vpija up pozabe,
ki večnost ga označuje.
Tihi veter pa oznanja,
moja nesmiselna potovanja.
Obup je delček sreče,
ki večno bo prisoten.
A njenega telesa vonj
je sreče,
ki brez sramu,
ne skriva obupa.

Moj razum,
moje sanje.
Moj ideal,
moje spoznanje.
In ravno ti,
moj najhujši sovražnik si.

Si že slišal za mogočnega bojevnika?
Neusmiljenega v bitki,
egoista kot se šika?
Jaz ga poznam,
saj srečujem ga vsak dan.
Sposoben ljubiti, vendar sovraži.
Sposoben ustvarjati, vendar uničuje.
Svoje bogastvo dobro straži,
ki ga kot zvest materialist potrebuje.

Strgal se mi bo !
Kdaj? Zdaj!
Zakaj? Zato!
Ne reci mi da bolje bo,
ker nikoli ne bo tako,
tako kot jaz bi hotel da bi bilo.