Ljubezen je prišla nenapovedano.
Tiho.
Prihuljeno.
Ko se je ona tega zavedla
je bilo že prepozno.
Bila je zaljubljena
v napačnega človeka.
On je ni ljubil.
Šel je k drugi ženski
in ji strl srce.

Dihaš mene.
Zrak,
otožne stene.
Dih spet s harmonijo,
sožitje išče
spevno rimo.

Nekdo je vstal, nekdo danes mora
vstati, se dreti iz višin dvora,
da vijejo roke fig prezrti,
ki jim ni notranjost nočna mora.
*
Nekomu je vstal, steni zavrti
je dal vrečko na glavo s krti,

Resnica
svetlejša od svetlobe senc
svetlobe v njej
lesk njenih oči
zrcalo njenih zrkel
sonce ki ga kliče
zemlja, ki se smehlja v njej.
Meni? Tebi?
Z nama svetu.

Moje srce je tvoje, moja duša je tvoja in moje telo je tvoje. Vse kar je moje je tvoje in vse kar je tvoje je moje.

Zaljubila sem se vate in to močno. Privlačil si me in me še vedno. Ko sem srečna. Prepravljajo me  občutki sreče in harmonije. Počutim se magično. 

Ko pod ušesom
žilo prerežeš -
izkrvavi.
Prerezal sem...

Iščem te s pogledom
v mislih govorim ti
vse besede
lepe nežne

Ne tihotapim se,
vedno ostanem na tvoji srčni strani.
Še globlje segaš mi v brzice,
vse tja, kjer je Mariansko morje
in očak mogočen,
sem visoko.

Neke hladne zimske noči
sem skušala ujeti drobno snežinko v svojo dlan tako,
da mi ne po kapljicah spolzela med prsti.
Ni mi uspelo ...

Nekega svežega pomladnega jutra