Kdaj masko svojo si boš snel
in končno nežno me objel,
narisal na obraz nesmeh
in zapeljal me v sladki greh?

Odpri že enkrat svoje oči,
temne so kot najtemnejša čokolada
in ne reci da se ti nekaj zdi,
da zate sem morda premlada.

Raziščite preteklost!
Preteklost je nikogaršnja.
Raziščite prihodnost!
Prihodnost je vsakdanja.

Ne vem zakaj misel nate me ogreje,
ko na obraz nasmeh mi nariše
in vse kar v meni skrito je,
nanovo spet napiše,
izginejo takoj vsi moji problemi…

Nisem več otrok...

Sem ženska, ki čuti
in ni mi vseeno kam usmerim svoje peruti.

Ostala je noč.
Me slišiš?
Daj, poslušaj že enkrat,
prekleto.

Nekje še čaka
toplota kokošnjaka.

Čisto prvi snežinki
ni bilo dano
da si se združila z zemljo.

Prosojna je tančica
v katero se odevaš,
ter besede tvoje
in premiki..
Se kažeš trdno,
brezkompromisno...
"Glej, vendar ne poglej,

zažrl si se v kosti
ne pretakaš se samo po žilah
in tvoj dom ni v moji krvi
čeprav le ta prenaša tvojo sled
v vsak kotiček mojega telesa

V meni je ženska in je otrok.
V odraslem telesu otroški je jok.
So sanje umrle, umrlo je vse.
V brezupu življenja izgubljam se še.
Življenje je igra brez lepih predstav.
Le želje, za slednje močno mi je žal.
Prekrasne, neskončne, da konca jim ni.