Čutim njegove ustnice,
ki kradejo moje poljube.
Čutim njegove prepovedane objeme.
Čutim njegove dlani,
ki v meni izvabljajo metuljčke strasti.
Čutim njegovo slo,
ki se razdaja v meni.

Me misel z blodnjo okrepi
v sebi išče nov izraz
okolica me ne razume
ko blodim po sebi
iščem spas.
To so izkušnje moje glave,
ki delajo zame nov svet,
svet ki ga nihče ne razume
samo nekdo, ki verjame v nas.

Jaz, ti...
Midva sanjava.
Pizda!

Ne govori mi tako,
ker ti žal nisem storil nikdar.
Ti verjel sem,
sem blodil
in še vedno letim.
Poletim ti naproti
in objemi ta žarek,
ki ti ga molim.

Spolziš po grlu
kot dim:

Vse je samo raster
naključnih dogodkov
vžgan v roženice
suhih oči.

Odtrgaj zlato jabolko,
a ne z drevesa spoznanja.
Nisem Eva in ti nisi Adam.
Podari mi ga, da bom verjela vate.
Premagaj svoj ego,
ki ti ne pusti dajati.
Ne moreš sprejemati.

Ljubki kolaži klišejev
zemljevidsko rastejo
čez povrhnjico moje duše
Tanki ritmični gibi
morebitnih situacij
cvetijo na prstnih blazinicah-
po dimu dišečih,
odišavljenih s slutnjo tebe

Komaj šest krat osem lun
se je zvrstilo
odkar moj sin
je prišel na Zemljo.

Pa že me vpraša:
Oči, a bom jest kdaj umrl?

bila je le misel
dotik brez strasti
praznost besed
prevrelost krvi

Ko bi bila črnina,
bi te sedaj pokrila.
Ljubila te bi iz vseh strani,
dihal bi me.