Ko že dolgo več ne bo sledi o meni,
dvigni glavo proti nebu, šepetu zvezd verjemi.

Ko več ne bom smehljajev risala ti na obraz,
oživi me z ljubeznijo na potovanju skozi najin čas.

Pridejo trenutki, skrojeni za tišino.
Brez nasmehov, niti solz ni,
le pogled uprt v daljino.

Pridejo trenutki, vse gre mimo,
nič se ne obesi name,
ne priplava v globino.

Zremo čez glave
in ne odmikamo oči
saj verjamemo
v iskrenost in dobroto

1
2
3
4
5

Slišim blizu tvojih sanj,
odstranim se,
da ne motim te,
slišim te domov,
na ušesu okno,
kot je slepa snov.

V tebi se sprožijo tempirane bombe.
Zarišejo se tisočeri obrazi
kakor gube na posteljnem pregrirnjalu.
Tesnobne misli te prevzamejo
in počasi jih spuščaš skozi vroče ustne cevi.
Krvavim.
Napeto čakam še zadnje izstrelke.
Pasje bombice na koncu.
Samo pasje bombice.

Skozi okno se širi kovinski drget
dneva, ki je upešal kakor starec.
V daljavi slišim melodijo belih siren.
Misli pronicajo v počasen sok
in se zabubijo v otopelost.
Meglene duše vstajajo na oknih
in zarišejo svojo senco.
Ob pogledu na premrlo pokrajino
se zbudi davno pozabljeni sen
o belini, miru in tišini.

Sneg pada, pada.
V tihem plesu snežink
odmevajo topovi hrepenenj.
Čakam te.
In štejem snežinke.
Vijejo se v silhueto tvojega obraza.
Postane toplo,
ne čutim več mraza.
Sneg pada, pada.

Zavij me v plašč iz puhastih oblakov
rožnato obarvanih...
Še ne veš, da te ljubim?
Za dve uri praznine
se odpeljeva daleč
in iščeva nekaj
med sivimi stavbami in parkirišči.

Tukaj si.
Gledam te.
Malo sem že pozabila nate.
Ti me zvesto čakaš
in samo moja si.