Glej kako prirasla si mi v srcu
kako pomladno čist je tvoj izgled,
iz tebe so izginile vse rane,
ki so ovijale srce
in tvoj pogled na svet.
Postala si sedaj osvobojena,
tvoj um ti ne prekriva strah in mrak,
narava je postala tvoj učitelj,
a ljubezen ti ponuja še spoznanje,
da si vedno sama kriva za vse.

Ne rabim kler
še manj obzidja
to so hrami vseh ovir
s katerimi se vernik čuva,
da Bog ne pride v njihov vir.

S svojo tišino je sedela
pogled ji bil je otopel
okolica ji dala ni veselja
zrak žalosti v prsih jo je prevzel.

Zastavim še en cilj na
krožni poti najinih dotikov:

Ne boš me izbrisal,
preveč se zažiram vate

Slehernik preoblečen
v naključja nosi jabolka.
Prišel je vmes,
med tvoj čas,
da bi ustavil krčenje trenutkov.

potepuško se seliš
od navdiha do brezdiha
se klatiš in prosjačiš
imenuješ pokrajine
spremljevalec boga
toneš izplavaš

Polomil mi krila 
V lepoti  noči
Žametnih krempeljcev
Kraljevale so v mislih pravljic
Nedokončanih in želenih
Risanih v odtenkih
palete barv

Blažen in dišeč ropot,
trušč mladih src je svet,
nasmehi polni nemira
in solzne oči odrinjenih.

Potujem čez
razbrazdane tišine tebe
in zajemam brezkončnost.
Kaplje dotikov so predrle rob
in me vrtinčijo v spiralah.
Razmajanje čutnih vizij
na obronku nemogočega.
Pohotna radost čez električne spirale
trebuha v hrbtenico
v neskončno pomirjen nasmeh.

NI UMETNOSTI BREZ POEZIJE,
NI POEZIJE BREZ RIME,
NI RIME BREZ PLIME,
NI PLIME BREZ LUNE,
NI LUNE BREZ SONCA,
NI SONCA BREZ OSONČJA;
NI OSONČJA BREZ GALEKSIJE,