Poniknjene bodice
v čokoladadstih refrenih
baladasti poljubi
v čutnih zanosih
kremne misli
iz diminuenda v crescendo.
Moj si.
Rafaelo.

Vse je odšlo,

bil je le strah,
da me bo razsuto srce
zadušilo.

In peče koža,
kjer se tvoja roka ne dotakne.

In peče življenje,
ker ga tvoja roka ne boža.

breztišen zahod

nočno nebo

sredi rdeče ognjenih oblakov

udarja mogočen rušilni grom

padajo drobci srca

tam kjer udari strela

ostane le lom

Nujno želel bi nevrologa,
saj tam nekje na levi strani,
se vztrajno skrivajo imena,
v maske se oblačijo obrazi,
vsi, ki so nekoč me imeli radi.

Sončna sem
Ko me pogledaš
Živosrebrno

Letovišče neizrečenih besed,
premor med vrsticami
in greh poln mehkobe,
ki lomi čast in ponos.

Nastane premolk,
pogreza se v blato,
tone v črno globino,
zasliši se tihi krik.

Tvoje telo je
tisoč in ena barvna ploskev
mozaikov svetlobe.
Tipljem skozi zabrisane slike-
rada bi te prebrala.
Rada bi te ugedala v luči tisočerih sonc,
a te zmorem samo v eni.

O Bog, ima le šestnajst let,
pa bo mogoče morala umret.
Šla je v dom prepihov,
v hišo kratkih dihov.

Njen oče je počeno srce,
alko je njena mati.
Duša pozabiti je ne more,
čutim kot, da mi je hči.

Koraki dneva
ujeti v pramene las
Veter me nikoli ni kuštral,
že zbujam se skuštrana,
ker delam v sanjah pasti
za potencial nežnih dotikov.