Stópam enko rako tebe,
sajneda semza tebe jebe,
léo časi hrabim mir,
dagrém skricev svójkvar tir.
Kadar pate dóvhni póme,
zmréžo sio jamem róme,
da mina gósli gódejo
inmikvar tiro krade jo.

Slon.
Navrvi.
Spi.

Zbuce!
*PUMF*

položena
pred tvoje sem svetišče
kot žrtvena devica

te vabim
kot da predte
postavili so me bogovi

Besede oblečene v pliš
odete v mehkobo
v brezkrajnosti topline,
se izgubijo v črno temo...
Zagrnejo jih črne zavese
pokrijejo jih debele odeje
zalije jih črna nafta
zasuje jih sivi pesek...

Jesen izgublja liste svoje,
ranjeno je srce moje.
Dan za dnem ga pričakujem,
da se vrne,spet v moj objem.
Le kdaj,le kdaj,
okusila bom ustne jaz njegove,
te opojne,vroče,

Sonce zoglenelo v soju luči...
Kaj kradeš?
           Kdo si?
Pajčevina prepletena v miljone skušnjav....
Beseda v doboju...
     Konec... Krvav?

Pod ostrimi ploščami ledenikov
poredko najdejo žametne zastave.

Nekoč jih je morda Eol razsekal
s tankimi zobmi šakala
in vdove so moledovale med zvonovi
za tisto pest ljubezni,
ki jim gre.

Bila je slična svojim vrstnicam
polovico stoletja je že prešla
nekoč je imela svetle lase,
sedaj so že malo pepelnate.

Očesi sta ji v rjavem tonu
tiho zazrti bili v zrcalo
ogledovala si je z vso radostjo
svojo golo še zanosno postavo. 

Iz tišine teme, nežno zapredene,
se je izvila slastna snežna solza.
V moje bitje zdaj pronica
in prinaša sladko mi trpljenje.

Razpet med zemljo in nebo,
odkril sem bistvo križa.
Za tebe, ki ljubiti me ti je težko,
iz mojih ran bo zrastla sanjska roža.