Koliko sonc si prižgal,
koliko semen posejal.
Zrasla sem opečnato rdeča
z zelenimi odtenki.
Nisem več parazit rutine,
ki razjeda možgane
in lupi dolgočasje.

Konglomerati podoživetih sanj
obrazi smolnate tišine
kozarci samote v nočeh,
ki jim ne sledi jutro.
Grenki kamni spominov se zatikajo
v neizrečenih besedah.

Vedno sem obkrožen
v besedi in dotiku
s tistim delom bitij,
ko sem z njimi v stiku.

Družabnost in beseda
sta vsem nam rojstni dar,
kdo sem jaz v masi
le do tega mi je mar.

Odprta nocoj so vrata
mojih sanj,
pridi,napolniva čašo
sladkobne penine,
izpijva do dna
kupico strasti.
 

Zabredla sem v zmedo misli, domnevanj in razlag...potonila sem v globine...iskala izhod, luč

Našla sem trdnjavo zavito v meglice preteklosti in skrivnosti...tema me je privlačila...hotela sem vpogled za pregrado zla, v katerega nisem verjela. Hotela sem začutiti duha duše, skritega na drugi strani mogočnega zidu.

V meni se preriva
nevidna moč duhov,
a jaz sem višja sila
usklajujem njihov lov.

Njihove močne lovke
se ovijajo močno,
vsak trenutek sem pozoren,
da mi srca ne načno.

Ni bil priseben.
Srebrni duhovi večera so mu
s tankimi slamicami izpili možgane.

Zakaj praskate z nohti po moji lobanji? 

Z neslišnimi koraki
skozi meglene
obrise prihodnosti
prihajaš v moje
kraljestvo sanj... 

Vesolje v steklenici,
ki razburka ga veter
zaneti se v vihar.

Ko ozrem se v kroglo,
spreleti me srh...

Kot otrok verjel sem v Boga,
v tistega, ki v cerkvi je doma.
Nek deček se je nasmejal
in tako mi je dejal:
Če bil bi bog res vsemogočen
in tako neznansko močen,
potem bi kamen tak ustvaril,
ki dvignit ga ne'b mogel.
(zadnjo vrstico drugače ?!!! )