Dviga se pomlad na polja,
Vonji bezga že cvetijo,
Vesno je zajela volja,
Reče Velesu: ''Adijo!''

Se vrata ti, oči, odprejo,
Ko se sonce skrije,
Stopi ti korak čez mejo
Gozdne domačije.

Se v dan brez sonca ščita noč že vpija,
Odpre v korakih časa več oči
Se zvezd, iz njih na neb' izrisani
So liki, kjer usoda se odvija.

Luna sije,
Svetel mrak,
Pa se skrije
Za oblak.

Žene milo jokajo
Po vsej Tjuríngiji,
Na poljih njih crkujejo
Sinovi in moží.

Pesem lepo pojo ti gozdovi.
Pesem z vetrom prinesel je maj.
Hladni zdavnaj več niso domovi.
Iz podzemlja ti prišla si zdaj.

Tirov pet in trije peroni,
Med zelenjem, v tri smeri;
Krvni bratje, črni vagoni,
Njih koraki v dni in noči.

Smaragdno nebo razrašča
roževinste lovke
v bit mokrih želja
dekliškega dela dneva.

Danes, za spremembo,
pesem mene piše:
v iskrivem duhu najprej me nariše
in me spet potem izbriše.

Danes, za spremembo,
pesem mene diha:
kakor veter me prepiha,
tako hiti, da zanjo ni oddiha.

Mrakobnost nedeljskega popoldneva.
Krik notranjega nemira
pričakuje mehkobo miru, tolažbo tišine...
Počasi jesti, počasi hoditi
zadihati zrak
poslušati šepetanje dreves
v popoldanski svetlobi...