Moj dih se s tišino zliva
in mrak me pred svetom skriva,
tam daleč luči so,
zopet tvoje nežnosti.
Nocoj umiram sam,
več me ni,
naj zvezda pade z neba,

Ugásnila žerjavica
Na kresu je gorečem',
Ne da se pit' mi več, ne da,
Več praznovati nečem!

Si sin Stribóga al' Pohvísta,
Tvoja pot ne bo mi sled,
V tej četrti stvarstva ista
Je tvoja smer: za-krog polet.

INVOKACIJA

''Vihùi hvalíti Dádibogu!'' znamo
Tako začeti Bogom peti slavo,
Ko že Triglavu pokloníli glavo
Smo, da najlepše Jim darove damo. 

Kam peljál me boš, prijatelj,
Rožnega večera čas?
Kjer si z avtoceste vzame
Pot do sebe Arja vas.

Jesenski veter, kam, le kam odhajaš?
Na otok, ki se dviga nad valove,
Med s tropskim dežjem močene gozdove?
Na otok topel ne, ker se ohlajaš,

Presuh, jesenski veter, si za trópe.
Ne greš v gozd tropski in ne na otoke;
Drugam ti pot kažó Stribóga róke,
Na hladni sever jutrove Evrope.

Naglódan je že glinški zrak od mraka,
Ostajajo le okna razsvetljena;
Okol' križišča laškega kulaka
Je stavbam časa pravda v res storjena.
Postava čudna pred gostilno čaka,
Da mraka bo mirína razdrobljena;
Ko avtobus dijake tri pripêlje,
Ki cel ji dan omamljalo je Celje.

S silo vseobsegajočo
Spet si svoje strune zlate
Jih napel, posul si s točo
Nam pragózda mračne kraje.

Tak' slišal sem za majski dan,
Ko v Íriju na Svárgi je visoki
Junakov pri Perunu zbran
Bil kup, ob Njega mizi tam široki.

Že solze toči srebrni ledenik,
Kako polepšaš, Pomlad, lahko vidik;
Sedaj te čakam, ow, Vesna rožnata,
Da se prekletstvo ti moje v čas preda.