Duh božanski, energija
vseprisoten nas živi
doživljam ga kot živo srebro
me rad ponese med ljudi.

Oni so zrcala duše
sebe vidim skozi njih
v samoti me prav duh spodbuja
naj ustvarim nov pridih.

Lebdim...
Okoli mene je na tisoče lučk...
Drobne so, a njihov plamen je močan...
Počutim se lahko...preveč...
Izgubljam se...
Le topline...da...le topline...

Posledične sanje.
Nočna mora v beli steklenički.
Nočem začeti znova.
Ostaniva v obsegu abnormale.
Še nekaj ur in dan udari.
Prespiva
          jutro

Zavita sem
v zaljubljenost
v tebe
kot v šal

Razbito ogledalo,
grda punčka pred njim.
Vrline se ne kupijo,
niti najdejo na modni pisti
ljubljanskih cest.

(Precukrana*...)

Bojim se včasih
tvojih solz
nemočnega,otožnega
pogleda...

Bojim se najinih
pregrad
ki bes neviht jih
zdaj podira... 

Poboji v šoli,
krive zlobne so igrice!
Širimo raje orožje,
da otrok lahko brani se!
Masaker v veleblagovnici,
Poguba povzroča frustracije!
Cena slave je ducat smrti,
cena moči - narodi zatrti.

Samo s teboj bi plesal nocoj,
ko lune več ni,
so zvezde oddaljene
in le jat in ti.

v objemu nekega dne
vihrajo vetrovi preko srca

v objemu nekega dne
ki čisto na tiho počiva
tam na koncu  spominov
včasih privre na dan
tako kot danes
izpod gore besed
in trenutkov

Sence so naju zakrile Dragi,
da sva nočna
in prepredena s spomini:
preveč sva razrila površine drug drugemu,
da se je pot v globine izgubila:
vreme ne zaceli ran.