Tokovi tvoje miselnosti
pritajeno teko.
Udirajo v
sanje in spanje,
v ebenovinasto stanje
vsega mojega.

Vsa moja čustva so prešla
v dolinco med nogami,
iskala so ponovno svet,
ki ga je bog delil med nami.

Bruhec Puhec jeko zlav,
sajpo srati seni znal.
Vse, karpo jédel jeza pust,
na mesti zriti, mujšlói zust.

Vsiti krofi, bobi, préste,
flancati, karsrédi céste,
lju djéga glédajo postrani,
aonse bruhati nebrani.

danes kosila sebó otava,
anajprej navrsti jejutranja kava.
mati zavrejo svéžo vodó,
ata v čeber zlijejo jo.

najprej v čebru okópa semati.
kmalu v čebru pridruš se ji ati,
za njima pa sestra in piki in jaz,
babica pasi vnjem vmije obraz.

Prečastiti pije svojo kavo temno
in si vsako jutro povoska brke.

Ima sekiro, lopato in ob župnišču pokopališče.

V mrzlih nočeh išče grobove z zvezdo.

moje srce po tebi hrepeni
angelsko lepe
tvoje oči
jasno zazrejo se v moje oči
a v življenju tvojem
življenje moje mimo tebe hiti

dve solzi,
ki tiho hitita
iz oči čez lica,
čez cel obraz
to sem danes jaz

Tam nekje
v najglobljih globinah srca,
tam nekje,
kjer sta ljubezen in sovraštvo doma.
Tam skrite so najbolj grenke solze,
do katerih žarek sreče ne prispe.

Kdaj so moje sanje stekle skozi sito
oči neštetih korenin?

Prelivanje v zlate kozarce
včasih še zmeraj zdravilno
zatira željo po obstanku:
pobeg je točka
izpraskana iz prastarega ometa:
toliko se jih je že izgubilo v njej-
črno krvavih.