Vsi so odšli

Odšel je oče, brat je odšel,
nihče ni pustil sporočila.

Stara sodnica, soseda je odšla,
ponavadi se je sprehajala po ulici v rumenem krilu s svojo
vnukinjo
in se pod pretvezo mrščila, da je vsakdo, ki jo je videl,
pomislil,
kako je stroga.

SRCE JE PRAZNO, JE KOT ZRAK,
KI JE V RESNICI NASIČEN
Z MEHURČKI, KI POLNIJO PRAZNINO.
KDAJ BO TVOJE SRCE NAPOLNJENO
Z MEHURČKI MOJIH ŽELJA?

Včeraj so me preganjali stekli psi
tekel sem daleč, z obrazom sem ril po vlažni travi in blatu
čeprav sem vedel
da me ne bo odžejalo.
Kopal sem jarke v svojih licih
ampak nisi me slišala

Luna nad mestom 

Z nosom histerično
zbadam medvedka v kotu
in v njem iščem
vonj tvojih rok.

Iz upa v up so me misli peljale
a niso dosegle v meni prav nič
tam kjer ni srca, tam ni ljubezni
kjer ni ljubezni, je up nemi klic.

Brez te ljubezni tavam v sebi
če nje ni v meni vse zastoji
tam kjer ni vere v moje poslanstvo
so le razpotja, brezup in skrbi.

Korenin  nešteto,
v listje ni odeto.
Stran želi,
bolečina ga duši,
a korenina močna ne popusti.
Je globoko se  zarasla,
mreže svoje globoko je razpasla.

Prihajala si tiho,
počasi,
brez opozorila.
Z nedolžno bolečino
si se v moje telo naselila.

Ne! 

NA OČI JI PADA KODER LAS,
TAKO SVETAL, IGRIV.
PREVEČ ZAKRIVA JI OBRAZ.

BI RAD SPOZNAL JO VSO,
OČI,SRCE, ŠE DUŠO
IN DIŠEČE NJE TELO.

ZAMAN OKO V DALJAVO ZRE,
ZAMAN IŠČE TE SPOMIN,
IZGUBLJEN NEKJE KOT OPOMIN,
ČAKAM ZADNJO ŽELJO, DA UMRE.

Kako naj bi ribe popasle
zeleno ravnino mojega čela?
Kako naj bi veter razbrzdal
starega konja v mojem srcu.
Kako naj bi nebo obtičalo
v jutru nekega obreda,
v samotnem kamnu.