Sive stopinje sluzastih stez vsakdana
lepitev lupin luknjičastih linij elektrike
trenutki tako trdo trkajo na steklo
ritem raste v raster realnih vrednosti

tk     tk    tk   tk  tk tktk

Tišino v svoji glavi napadem,   Padem
in v mene prijoče se pesem .   Sem
Poje mi, poje glas nejasen.      (v) Sen

Ne legaj med tise,
ne sanjaj mojih dlani v žitu,
ne čaraj svetlob v marmor
mojega obraza.

Pa sva rekla,
da bodo sloni ljubosumni,
ko bodo nesli luno novih juter
v otroško srce otoka,
kjer sva odgnala v turkiz upanja.

Jutro modrosti tam na Gori
Si odprl vsem nam vpogled
zaslutil vsak je njih globine,
če je le hotel se vživet.

Polnoč odbila,
poražen odhajam
v mrak,
v daljavi slišim
zadnji vlak... 

Sneg pada skrit med dežjem.
Letos ne bo belo.
Če si dovolj želišželiš
boš dobila tiso punčko
za božička.
Ali pa tistega fantka.

Gorela sem, a tvoj dotik
z ledeno sapo Labradorja
mi bil je, ljubi moj, krvník.

Meglíca le izza obzorja
v trenutku tistem sem postala.
Prehladna ti je, ljubi, skorja. 

V meni se je razlilo veliko jajce

apnenec me žuli v trebuhu, najraje bi
vse skupaj izbruhal
vse krče in spomine in krila v juniju
in zelene zvezde

Ko jokam,
jokam dve solzi:
eno rdečo in eno rumeno.

Rumena solza je za vse svetnike
tega sveta,
je vodnjak,
iz katerega črpam
svojo zlato mivko.

Rdeča solza je za popkovino

ker je popkovina pretrgana.