Oblak sanj
me pelje v tvojo pudrnico.
Še New York bi bil premajhen
za tvojo sitnobo,
za tvoje oči v izložbah,
za tvoje namišljene Indijance,
ki spijo v drevesih.
Hej, ljubezen ni popevka
in kava v bifeju;

Z modrimi ustnicami vetra
seješ poljube
nad pokrajino mojega telesa.
Iztočen sem med pelin, sivko in timijan.
Lahke peruti sanj sem izgubi v viharjih,
ki so dotolkli metulje,
težke in site
trpke mane
najinega upanja.

Tako si lepa v svoji pokvarjenosti
Prečudovito dišiš po prevari

Sprehajam s tabo se po snegu,
greje tvoja me bližina.
Ko naenkrat upočasniš korak,
začutim, da boš govorila.
Rečeš, da prijatelj sem ti le
in pri srcu zbode me.
Vse obstalo je,

Tišina
Obnemelost
Večna
Obledelost

Konec je.
Prisiljena sem zaustaviti naslednji korak. Stojim na trdni, skalnati pečini.
Le še en korak
in zame ni več prihodnosti.
Vidim obraz, ki se mi posmehuje;
meni in moji šibkosti.

Stojim na pragu tisočletja
moj um prepleten je z vsemi
internet in računalnik mi odkriva
tajne njih ki mislijo, da so jekleni.

Povsod odprto je oko svobode
enakost malega naroda že enači
z nekdaj mogočnimi tirani,
ki izgubljajo se kot izgnani.

NEKDO JE POTRKAL.
ODPRL SEM VRATA PISARNE
IN TE ZAGLEDAL.
NISEM VEDEL, DA BOŠ PRIŠLA.
POVEŠ MI, DA IMAŠ DOGOVORJEN 
POSLOVNI SESTANEK
Z MOJO ŠEFICO.

Povejte mi, kje veličastni grom domuje
Se preveč pričakuje ali je to le priprava, da ugotovim, česa mi
sploh ni treba, da bi prišla do cilja?

Ujeta sem v dih ženskega imena
V zefirja lahnega objemu
soncu ob večerih podarim krvavo slino

Berača sem spoznal,
kruha mi je dal.
Od ljubezni živi,
za kruh mu ni.