Ko v Malih nebesih se vnel je prepir,
koj Oče Nebeški odšel je na pir.
Mama Nebeška in Sestra Tepežka,
pa sta me gledali jezni in zviška.

Vsak delček telesa vpije po tebi.

Ušesa kličejo po tvojem globokem glasu
in vročih izpovedih ljubezni,
nos po tvojem moškem vonju
in oči po tvoji podobi.

Cvetlice oddajajo
sladkast vonj pomladi.

Dojenčki oddajajo
nežen, mehak in kremast vonj.

Kava oddaja

Pogled skozi okno vlaka:
Sonce riše svojo zgodbo
po pročeljih hiš, poljih in gozdovih.
Opazujem ples dreves, ki se gibljejo v ritmu vetra
in belo razgrnjeno preprogo,
ki je je z vsakim dnem manj.
V njej je na tisoče podob in spominov;

Iz čigavih sanj
so sezidane tvoje ure.
V očeh nosiš šibkost
mrtvih angelov.
V prsih ti diha jelen.
V čigave ladje
so razselili samotne vetrove,

V noči,
ko angeli
padajo v svoja zrcala,
mi z ustnicami
netiš ognje.

O,
nezgoda ta prigoda,
mi meče slabo luč,
ko po netu tem potujem,
zagledam slab ta kompliment.

Zadnja štoparka
na pozabljeni bankini
sanjam avtobuse,
medtem ko noč zimuje
v mojih zarezah.
Ne rabim palca,
samo nakolence,
da mi gramoz ne razžre
kosti,

Že zdavnaj vem:
utvare tvoje šibke so.
rdeč privid onkraj noči;
morda le jok, krik
in hehet grozljiv ...

Nihče ni vedel, nikdar slutil
njune usode niti prepletene,
dokler Exoda ni se dotaknila slika,
ki prežarčil jo je v vesolje,
astronom s planeta Gaja.