Stopinje, ki pustila si jih v meni,
čas ne briše.

Ob tvoji podobi še njen glas zamira,
odmeva tiše.

Steklena jutra...

Vpiješ z oglodano mimiko v slepe oči
besna na libido...(svoj?)

V steklenih jutrih tišina slepcu je pekel

V megli silikonskih oči
trkava na tuja vrata...
...lom na opravičilu...

Tujka si v meni

S svojimi grehi,
prav po mišje plaziš se
v moje drobovje.

Iz neder bolščavih krokarjev
aritmično obujaš speči
utrip srca...

Puder, črtalo in šminka
se topijo v sledeh slabo izrisanega obraza.

Bledi odtenki mračne noči
ovijajo v meglo opojne zvoke
napeva dežnih kapelj. 

Solze.

Prišel je dan,
nasmejan,
z njim pa tudi ključek,
ki naznanil bo zaključek.

Svet spreminja
se v smer,
ki ne razume je nihče.

V magijo ovita,
z denarjem obsedena.

Zavrtim si jo
Najino melodijo
Žgečkljivo
S pohabljeno noto
Zvočnik umira od dolgočasja

Rada bi plesala vse leto
in spala na krhki,
prozorni pahljači prvih sanj.

Prepolno lepih melodij
prepleta se v globini čustev,
ko gledam, ljubim dekle sinjin
na obrežju sna, mojih širin.