Vleči vrvico.
Upati se prijeti ga za roko.
Debele žile, dolgo življenje.
Ujeti ga spet v vajeti.
Imeti ga v oblasti.
Ne jokati za njim.
Zaničevati,

Lase spletene v kito,
sij marjetic v očeh
in prikriti tujek.
V ustih karies
in porumeneli zobje
od cigaret in kave.Pedofili za vogali ulic,zidov 

S čim naj zapolnim velike zevajoče luknje?
Kosi mesa mi manjkajo
in kosi kože...
Vse sem ti dala, nisi vzel.
Zdrobilo se je v pričakovanju odgovora.

Besede so zaklonišča za moja hotenja
Ko jih razum para na vlakna,
ko vetri ventrikle
vihar kristalnih logičnih sklepov
se majhna in vroča skrijejo med črke
in čakajo

Spoznanje v paradoksu.

Resnično, da resnic ni.

Ambivalentna afirmacija.

Odpiram notranja prostranstva
razpre se mi svet brez meja
se čudim kaj nosim v sebi,
čeprav sem vedno doma.

Vsaki detajl mi razkriva
nesreče tega sveta,
ne vedo za raven življenja,
da dom vsak v vesti ima.

Ob Božiču smo ponavadi vsi doma
velikokrat se zgodi, da pridejo še razvajeni sorodniki
iz Zagreba

in skupaj prazujemo:
lučke so prižgane
ampak letos jih je samo osem
ostale je skuril Kristjan
ko je popravljal kontakte

Metež. Vihra se podi.
Vrbe jočejo ob melodiji
bistrega potoka.
V meni ždi grenkoba,
ki je okus smrti
in tope ostrine. 

Vesele, grozne kurbe od sanj.
Vržejo me ven, fuknejo v dan.

Prvi trenutki so grozni,
grda prevara in zmota.
Da še zmerej sem tu,
to me zadane. 

Bolele so solze,
jokalo je srce.
Kričala je zaman,
vse noči in vsak dan.
Popravila bi če bi znala,
upov novih bi mu dala.