Svoj avtobus ustavljaš na vsakem pločniku
spuščaš vanj mladoletne sirote
tajnice izkušene
s šminko pokrite zabavljačice
pokvarjen bo kmalu
te nič ne skrbi?

Zamenjali so pokrove kanalizacije.
Vrata v realnost gnilobe ozkosti
se zdaj svetijo univerzitetno zlato.
Lučke še vedno crkujejo,
cigančki ti poceni prodajajo cigle in svobodo.
Čajnica je caffe, če še nisi vedel.
Najine slone so dali na hladno,
ker so si zapomnili.

Negibno štrlijo dimniki v ozračje.

Kot bi bila čez njih napeta tanka sluzasta mrena,
ki vztrajno dvori pticam jutra in krokarjem noči.

Oprosti
ker nisem čakala
na vulkan tvojih rok
na trgu kupljen dolgčas
sem prodajala drugje

Telefon zvoni glasno,
če kdo polkliče,
a zdaj je trmasto tiho
in meni še dalje kriči srce.

Že od dolgega jutra
in neprespanih strganih uric,
ko sem gledala v preteklost strtega srca,
dalje.

prekleti dnevi
bleščeče obarvani
ker paše misel nate
prija bolj kot vrtinec sveta
bolj kot jutranja kavica

V procesu nastajanja
hiše rastejo skozi oblake,
z oguljenimi fasadami
sitijo lačna srca
in mene silijo k počitku.

 Odprla sem skrinjico najino
da postrelila bi slike
ko stala sva v blatu črvov
in goltala upanje po požiralniku
Črno beli spomini
gorijo na podnu
polila sem jih z bencinom
odvrgla ogorek poraženega cigareta

Ne smem preveč pisati.
Gledajo me in lahko vidijo
mojo strupeno bolečino,
zataknjeno pod kožo.

Ne smem preveč iskati.
Moje oči govorijo po svoje,
jaz pa nočem govoriti o globinah.

Zbudiš se kot stekli pes,
ki zažvižga čez pokopališče.

Nekateri strmijo par topih živalskih oči.

Hodim po cesti in iščem napake.