morala bi več ti dati,
saj sem si želela...
moral si bi več želeti
ampak nisi smel...

Kako naj povem ti da ljubim te,
ko pa zame ne zmeniš se!
Raje lažem ti,
kakor pa da se izmikam izpred tvojih oči.
Tako rada bi ti priznala,
da sem ti svoje srce že dala,
a bojim se,
da izgubila bi te...

Noč spustila se je,
tema prekriva me,
a srce mi spati ne pusti,
spominja se modrih oči!
Noč tako temna je,
pa še nekaj snega zapadlo je,
a mene to ne moti,
misel mi le k tebi beži.

Kaj dogaja s tem svetom se,
ljudje samo omamljajo se še,
samo še po drogah hrepenijo,
čudnih substanc si želijo.
Ni več tistih vrednot ki so včasih bile,
na katere deda večkrat spomni me,
mladi smo svet spremenili,
po svoje ga prikrojili.

Gledam v prazno
in pred seboj vidim tvojo podobo,
tiste tvoje oči,
ki nasmeh na obrazu rišejo mi.
Zunaj je tema,
sneg še kar pada in pada,
zanima me kje si,
koga nocoj greješ ti?

Tako iznenada je prišlo,
kot strela me je zadelo,
nove sanje mi pričaralo
in nove želje mi zadalo.
Kot strela iz jasnega,
se mi pojavlja tvoja podoba,
v najtemnejši temi,
si ti luč ki mi sveti.

Bodi takšen kot si,
nič druga pomembneje ni,
verjemi le vase in v svoje srce,
na druge ne oziraj se!
Res da ljudje različni smo,
drugače mislimo in razmišljamo,
a v srcu enako čutimo!!

Ko gledam ta svet kam beži,
vsak še samo za svojo rit skrbi.
Hudo mi je,
ker je toliko hinavščine!
Ljudje gledajo le na denar,
za ljubezen nikomur več ni mar,
več neveš komu zaupaš lahko,
da obrnil ti hrbet nebo!

Ne sprašuj me,
zakaj to zgodilo se je!
Ker to prišlo je kar tako,
da sedaj več nevem kje imam glavo!
Vsi mi pravijo,
da sedaj do konca me je zadelo!

Spoznala sem ljubezen.....odkrila bolečino,
v srcu je led....kar odkriva praznino.
Iz ljubezni je nastala bolečina,
iz upanja pa...praznina!
V meni ničesar več ni...
le še spomin na tvoje oči...OPROSTI MI!
Le pesmi so mi ostale še,
pa še tukaj prah nabira se..!