Skeleč komet dvomov
je presekal Boga,
da v hipu iz njega
nastala sta dva.

V eksploziji atomov,
ki je sledila,
vsaka se stvar
je z nasprotjem rodila.

Zatesnite si ušesa
in pokrijte vsa očesa,
roke dajte v žep,
stisnite med noge rep.

Okrog...
prehlad se podi in razgraja
pravi, da mi ponagaja,
ko za roko me drži
se me prav nič ne boji.

Grlo postalo je "šmergel" papir,
z oči teče čebulni izvir,

Bil je mrak
in tih korak
se začul je skoz tišino.

Strašljiv odmev,
ki je zapel,
mu odvzel je vso milino.

Kadar koli vidim te,
razbija mi srce,
počutim se kakor da 5 let imam,
še enega stavka povedat neznam.
Če pa že želim kaj reči,
govorim same neumnosti,
zmeraj naredim budalo iz sebe,
kadar koli v tvoji bližini znajdem se.

Tihe solze so spolzele po tvojem licu.
»Le zakaj?« si rekel, »Le kako?«
Hladno stala sem v tišini,
se borila sama s sabo –
vedela, da bo tako.

Z očmi, krvavimi od solz, si gledal me, kako odhajam.
Sama, obupana, nesrečna, sem ljubila tisto, kar sploh ni bílo.
Z očmi, krvavečimi od solz, se danes jaz dohajam
in ni več konec tisto, kar bi to trpljenje ublažilo.

Glasba polzi skozi zareze v duši

to si mi rekla na večer
ko sem po dolgem času spet prevzel obliko

dolce cantando
dolce cantando

Odpelješ me na polje maka,
med rdeče cvetove cvetlic,
v brezčasnost travnega mraka,
med gnezda igrivih metuljev in ptic.