Plesen.
Levo in desno se prepletajo roke.

Divja leta divjih mož
obešena na steno zapuščene hiše.
Njihovi duhovi udarjajo z noži po mizah,
kot sobotni večer so odšli v prosojnih plaščih.

Njegovo obličje v mojem objemu,
preplet rok, nezavedno
prodiranje toplote skoznje.

Začenja me zebsti,
po telesu se sprehajajo lahni
tresljaji, ko se namerno
dotikaš mojega vratu.

Lahko prijatelj obupa?
Ker nisi dovolj-
in si samo nič.
In sta samo nič. 

Berač zahvalo mi je dal
in potem otožno mi dejal:
Nekoč sem bil bogat zelo
in sem zaljubil se močno.

O ti bolezen, križ vsega človeštva
si zadnji krik dušne nemoči,
me sili k spoznanju in delovanju,
da se uprem svoji  brezsrčnosti.

Zapeljevanje vsega, kar strast vzbuja
požrešnost do vsega in materialnih reči
napuh in ošabnost se v egu poraja,
lenost in lažnivost sta par da ga ni.

Kdaj je arhitekt vstopil med naju
In razgrnil čez najine sanje
Načrte, tlorise, ploščine

Pod staro železnico
je mrtev pes.

Nihče ne ve, kako dolgo že leži
tam.

(Krik mi
zbudi
vijolice)

Na njegovih kislih beločnicah
cveti rosa
iz njegovih raztrganih
jeter
sili dan.

Pod staro železnico
je mrtev pes.

Stojim vrh razgledišča,
jutro je,
ne čutim niti lahne sapice,
tišina,
k meni prihaja,
toplina,
brez konca,

tvoji prsti so
notno črtovje mojim stokom
ljubiš drugače
ljubko in ritimično
si jemlješ moje kodre
nežno neučakan
mi polniš pljuča
s toploto jutra

Mrak je
in žge me v porah
trpko tih večer.