Posadili vrtnice na poljih.
Še vedno sem zobje in misli
na razgaljene reke.

Kamele pojenjajo v zenitu
namišljenih klasov plapolajo
lasje v strasti drhtenja
ljubezni objemov spomina
in mokrega žolča spomladi.

Cigu migu rompompom
zbudil se je Mali slon,
sam si je obrisal nos
in se ven odpravil bos.

Bolečina, ki je postala nema;
izgubila je ego
in se razblinila v vseobsegajoč vakuum.
Občutki spremenjeni v večni "ne vem" in dvom,
ki z ostrino diamanta zažira v temo,
ki se širi iz krvave utrdbe, preko blede kože v vesolje.

Plešem valček
na zvoke umirajočega delfina,
ki je nasedel v kopalni kadi
in ne zna povedati,
da se ne zafrkava
in je situacija smrtno resna.

Ko se v glavi odbije še zadnji žarek sonca,
je konec sreče.
Majhne želje letijo velikim sanjam nasproti.
So že tukaj, na mizi so.
In pišejo kratke verze brez pomena,
nerazumljive popolnim očem.

Volkovi tulijo,
jaz pa grem na Divji zahod,
v spremstvu konjev iz vesternov,
v spremstvu črnih vrancev.

... v jutru

glasno
rojevanje dneva

eteričnost
dotikov

Dnevi so zidaki duše,
ki polagam jih pod se
samo čiste uporablja
moje kritično srce.

Dnevi se topijo v leta
vedno višje duša gre,
čas stopnice meni dela,
kot so Jobove lestve.

Sanjam ... lasje valovijo na njegovi dlani.
Dlan se skrči v pest. Ujeta sem, a se ne upiram.
Bližina njegovega diha ... jemlje mi zrak.
Ljubim ... vsako stvar okoli njega.
Kisik, ki ga še ni vdihnil,
roso, ki se še ni vpila v njegove hlače,