že dolgo
ne morem več
jokati

kjer so se posušile solze
so ostale
globoke

Ko jutro mlado
se rodi spomladi,
življenje novo
v drobnem srcu bije.

Ne radosti,
trpljenja ne pozna še.
Je svet
še lep.

Med grobovi vseh grobov,
stal je črni spomenik,
z vrtnicami ves obdan,
kakor čisto drugi lik.

Gverilec
(Ernesto Rafael Che Guevara de la Serna)

Rojen kot popotnik,
ki odkriva kontinent,
z železno voljo,
zgodaj, kot študent.

Čeprav obdan je bil z bogastvom
točil mile je solze
vse bi dal le za dekleta,
ki se ga odrekla je.

Nežna bela vsa prozorna
obležala mrtva je pred njim,
žalost težka jo zadela
odtrgano od srečnih dni.

Čudno je.
Soba gori od tišine.
Postelja diha enako kot ti,
prisloni name svoje ustnice,
vzame mi izdih,
vzame mi čas,
vzame čarovnice izza dreves.

drugi ne vedo.

vse kar imam, zamenjam
za čopek tvojih las.
za priložnost, da se te dotaknem,
da se mi ustavi čas.

nežno zavita v moje obljube,
s konicami prstov ti gladim telo.
k meni privita, ujeta v poljube,
skupaj ustvarjava si novo nebo.

in nikjer, nikjer ne piše, da morajo to
ostati sanje.

Iskrilo se je iz dlani, včasih. Male rdeče in bele in zelene iskre.

Preblizu sonca si letel Ikar, neustrašni.  Vosek se medeno razliva po morju mojega trebuha. Sedem tančic ne skrije rdečega žara tega popka. Nekaj cveti v mojem telesu.

Je prezgodaj, je prepozno?

Nezavednega te je poljubljala noč
in tiho, tiho se prebujaš v praznino.

Najdeš se raztresen pod stopnicami,
kjer si sanjal modrino nekega hladnega jutra.