Kdo sem jaz, da sodil bi o drugih,
kdo drugi, da sodili bi o meni?
Človeštva senca, tavajoča sem v temi,
vsak isti dan je, za vdihom je izdih.

Slovenija, draga, ti mati edina,
pokrajine tvoje obdaja toplina.
Prostrane poljane, visoke goré,
Zeleni gozdovi, tí odpro ti srcé.

sem pa kar
že dosti star

so risanke drugačne
ljubezni vse napačne

zdaj so v špici
stari vici
in heri poter
je že zdavnaj foter

iščeva ljubezen...
za iskrenost in veselje,
potovanja in sprehode,
božanje in skupne želje,
za poljube in dotike,
za zaupanje,oporo...
...pa tud kr tko mal za foro

Vidim te v vsaki travi,
ki ob poti raste.
Vidim te v sončku zgoraj-
saj veš...to si ti;

zlatim tišino tistega utripa
klečim pred seboj
odnašam drhtenje novih juter
bežim od popolnosti
odmaknjenih pričakovanj

Sama ...

Sledim senci lastnih drhtenj
Potiho egoistično
Rešujem glas v meni
Uresničim odmikanje od resnice

Solze ...

Prišla iz mesta je novinarka k njiju,
da zve kaj delata sedaj v starosti
stara znanca športnih listov,
ko sta polnila jih s svojimi dosegi
na športnem polju, v  vodi in na ledu.

Nikamor se ne moreš skriti
deklica iz porcelana,
po slamici
so ti spili besede-
rožnato roza dekliške
vzdihe navdušenja.

Šutirala sva zvezde,
mutirala orhideje.
Iskala ozvezdje,
sklatila Orion.

Preigrala usodo,
prelisičila zgodovino.
Srkala rdeče,
ukradla amor.