V soju žarometov
ulične razsvetljave
igrava romantični muzikal.
Na pokrovu nekega avtomobila
midva glavni sva zvezdi.
Jaz sem mačka, ti si lev.

tako dično je dišal,
da vihar ustavil je.
v meni enega prižgal.
tako dično je dišal,
da počutila sem se
lepo. sladko. čarno.
tako kot še nikoli.

Dvomiti o tem,
kot je dvomil Shakespeare
...
Jaz ne dvomim in nikoli nisem
...

Rumeno nebo z modrimi ranami
z netopirji se zamuja,
mračni dan preseže divja noč,
potoke slanega ponuja.

S kričečih vrhov nemih streh
v objokano megleni noči
po žlebovih vijejo se črne kaplje.
Brez notnega črtovja
iščejo tipke za svojo žalostinko.
Nevešče prevar
hitijo v svoji žalosti.

Razlog, da prebarvam sobo v oranžno...
Da vonjam najljubši parfum na sebi,
samo zato, ker je danes danes.
In ker bo jutri jutri.
Da so ustnice živo rdeče,
ker me prideš iskat.
In ker je sreda popoldne.

Vezenina obrisa
tvoje prisotnosti.
Vsega kar si.
Režem te
iz spomina,
trgam na koščke
tvojo kri.

vreče prahu sipajo po ulici
potiš se in roke tresejo misli

peroni razmazan pejsaž in veke na ostrini nohtov
da ne bi spregledal odtisov njenih drobnih stopal
bosa je šla čez črepinje in ostanke hrane in besede
ki so lačne nasekale življenja tanke rezine

Raznotera so nebesa,
raznolike so noči
le v moji želji, srcu
njeno bitje ne bedi.

Kdaj spoznala bode v meni
v pogledih moč želja,
ki hitijo v ljubezni
ogreti ta ji del srca.

Kaj je ljubezen mame,
kako naj vam povem drugače,
kot v obliki poezije,
ki sedaj oživlja moje žile.