ugasne luč
in tema
je temnejša
od teme

za zaprtimi
vrati
se zasliši
svetloba

Kot maska moj obraz
gledam iščem pa ne vidim
in ti? si že slišal zame?
držiš se v zavetju kot tal se oklepa mah
pomahaš mi previdno
da ne bi se razbil
udari! kriči in me potolči!

Male besede preraščajo svoj pomen.
Male besede spreminjajoče v mesojede hrošče.
Po žilah mi lezejo, požirajo mojo kri,
pijejo limfo, počasi,
proti srcu rinejo s svojimi kleščami.
Male besede, nežne besede,
male črte v malih vrstah,
mali zvoki v nizkih tonih.

V noči polni zvezd žarečih
začutil mehkobo njenih sem dlani,
delovale so čarobno kot vesolje,
ki živi iz sebe v svoji večnosti.

V puščici ljubezni krik,bolečine zadoni, ki odmeva v praznini ranjenega, mu srca.ki svoje rane skriva , pred zunanjostjo sveta.

                   Bolečina močna je v moje srce ze se žge.vse boli me in ne neha bolečina nič ne peha.moje misli temne so mislijo samo na njo.

Nikoli ne bom verjela v matematično formulo
kot verjamem v ljubezen-
neumrljiv kristal časa,
poguben vrtinec strasti,
neizpit poljub...

Naša mala muca Zala
ljubljenka je ogledala.
Urejena velemestna mačka
videt´ je kot plišasta igračka.

Morala sem priznati.
Boj sem izgubila.
Moja notranjost pričela je jokati.
Bolečine te ne bom pozabila.