tako lepo si mi pel, Rafael
tako lepo si me objel
tvoj parfum pomešal si
z mojimi lasmi
in ko sem zaslutila
da odšel boš proč
izdala te je noč.

Ceste so mokre
in greje me hlad,
vse naokoli črno vejevje

seče spomlad.

Na travniku pisanih misli,
metulj srka sladek sok iz čaše sreče,
in cvetovi nasmeha,
stegujejo svoje vratove v objem sonca.

morala bi več ti dati
saj sem si želela
moral bi si več želeti
ampak nisi smel

Mati
Mrtva spiš v meni.

Dotik mi prazen nudiš
komu seješ vso ljubezen...
Stradaš že tako miline
ogladnelo lice mi otroško.

Ce pokazal moj ti bi svet,
bi videla, da poln je rusevin,
ves v temo je zakrit..
Le majhna bilka raste skozi padli zid,
sredi rusevin, upira se vsem,
zivljenje tli v njej.

Kamorkoli grem,
zdaj sam sem,
tebe ni, da druzbo delala bi mi,
le luna ob strani mi stoji.
Ta ista luna tudi s tabo gre,
ne pove mi, kako ti gre,
in tudi tebi ne izda,
kako hladno moje je srce...
Ne izda ti, kako se kesam,
ne izda ti lica, polnega solza...

Pod isto luno stojiva,
jaz tu, ti nekje dalec stran,
si mar iste misli deliva.

Ze dolgo je tega, odkar si sla,
kot dva grobova sva,
ne molciva, drug pred drugim beziva...

Le nekaj ljudi
ima vso gospodarstvo
dobrine planeta in moč nad ljudmi;
ustvarjajo vojne in recesije
uničujejo vse kar se upre.
Planirajo strah pri vseh narodih
v vsem tem početju, še bolj bogate
Nekje v samoti uče teroriste
jim dajo orožje in besno srce
dopustijo tem istim moriti nedolžne
kot da je narod kriv za vse.