Izruti trni pustili so za sabo predrto srce,
lica pečejo od slanosti pretakajočih se solzà,
ustnice zaprepadeno čemijo na obrazu v krču,
na očeh pa gosta megla, ruvajo prsti vse okrog sebe!

Včerajšnji dan bil je rajski
kot bil bi božansko majski.
Polni bili so travniki cvetja,
v srcih razvnela so se gretja!

Živi mrtvec pokonci stoji,
z glavo zmajuje
in hladnokrvno molči.
Ovit je v gosto, ledeno meglo,
prepredeno s kovinsko rešetkasto rečjo.
Omejen je z vseh strani,
še dih mu v pljučih več ne zdrži.

Zmedene so poti življenja,
ki nas vodijo neznano kam.

Sprašujem se kam, čemu,
a ne pomaga, ni pomoči…

Le zakaj?-tako življenje?
Kdo bi lahko vedel odgovor na to vprašanje?

Ledena roka se zgrinja nad otroško glavo.
Duša izgublja ravnotežje.
Kozarec pade na tla
in se razbije.
Opojnost pijače je
začela izgubljati svoj pomen.

Razpeta med dvema svetovoma...
Eden me obožuje,
posveča mi vso
svojo pozornost, ljubezen;

Kdaj bo sonce zopet vzdrhtelo za naju dva?
Kdaj bo razpelo žarke v vsej svoji veličini?
Se bo to sploh kdaj zgodilo?
Vedno – prebliski solz!
Vidiš, a ne reagiraš…
Izrisuje se le tvoje vidno polje…
SAMEMU SEBI…

Valovi butajo ob strme pečine.
Iščejo odgovore na vprašanja…
Vedno močnejši so, višji…
Žene jih nebeška sila,
ki jo vodi Bog v svojih rokah!
Kdaj bo? Kje bo? Bo sploh?

1. Strast.
Poželenje.
Smrt.
Akcija.
Ljubezen.
Strel.
*1
*2
*3...
Se nadaljuje

Ukleta med zidovi
prepletenimi s trni-
nevede, da so na
drugi strani
še nerazviti cvetovi. 

Joče, joče, joče ...