dišiš kot gozd
po jutranjem dežju
diham s teboj

jasnina
še ni spletena
pajek še spi 

Ptice polomljenih kril so zavite v meglo
na utrujen in sam poletni večer.
Predolga je pot in premalo je vetra,
da bi zmogle ponovno vzleteti.

Prazna je cesta, prazna so srca,
le veter se še igra z listjem v vejah.
Sonce sreče počasi tone v pozabo

Na tebi je nekaj, kar me privlači
Nekaj čarobnega, nekaj sladkega.
Nekaj, kar pritegne mojo pozornost,
pa vendar ne morem doumeti kaj je to.

Mar so to oči, s katerimi zreš vame
in v katerih sem tolikokrat iskal zavetje
pred kruto resničnostjo?

Samo trenutek,
ti pretrga prsi in se zažre v meso...
Želiš si kričati,
a ne moreš...

Ujet v trenutku
ko puščica ravno prebode srce
si želiš zbežati,

Nedolžno kot galeb,
ki jadra na valovih vročega zraka
in brezskrbno uživa poslednje žarke
zahajajočega sonca,

letiš na krilih mojih misli
in jadraš, po najbolj oddaljenih,
najbolj skritih kotičkih

Strehe se bleščijo v popoldanskem soncu,
iz dimnikov pa se vali svetlosiv dim.
V zraku se voha jesen in kar čutiš,
kako ti napolni pljuča.

Nekje v daljavi se vozijo avtomobili,
od tam naprej pa se razprostira polje.
Slišiš lahko veter, ki potuje skozi veje dreves

Vse neskončne poti se nekje končajo.
Nekatere prej, druge kasneje
vendar končajo se vse.
Čarobnost občutka se izgubi v vetru...

Vidiš kako puhti, sežeš za njo
a je ne moreš več ujeti...
Spolzi ti skozi prste in naposled izgine.

strašilo gotskega polja
pomlad stopila celofanske lase

plešast starec si
čas da obesiš jetra na verandi
strpaš spomine v hladilnik

Črna knjiga je v meni
Črna knjiga s črnimi črkami,
rdeče črte in slane solze
in zgodbice o kurbah
in o deklici z drobtinami v dlaneh,
mehkimi drobtinami izgubljenih src.
in pesem o volkulji. Veliki črni volkulji,
ki z mlekom poji noč.

Tisočeri spomini
izgubljeni v dolini,
kjer mesec in zemlja
si krajšata čas.

Kjer žalostno morje
objema oblake,
z rdečimi prsti