plahutale so žene
z belimi rjuhami
on rano odhajal je s prvo & zadnjo ladjo stran
9 milj pred njim
za njim rožni venec, zidovi brez duše in leta spozabe

Pretrgal si vez,
ko prebarval si les,
star in tako razpokan,
a v razpokah je zmes;
žalost in kes,
bes,
ki sili ven črtno objokan.

V odročnih krajih,
imam ves čas za sebe
v odročnih krajih,
spoznavam v naravi vse svoje moči
v odročnih krajih,
se lahko primerjam z drugačnimi bitji

Perje neba
je razsejano po obličju
namišljene zvestobe.
Prelomila sva kruh
in ga razdelila romarjem,
ki so nama dali staro sonce.

Morje je izvabilo violini
harmonije,
ki so kristali,
zaznamovani
s poetiko vsega bivanjskega.

Med te pregrete rjuhe lovim
prve sončne žarke. Oko, letim
na podobi tvojega izraza,
ki zadovoljno dahne naj žmerim.
*
Spet temi dovolim spoj obraza,
da konice blazinic od mraza

Umreš od nje, pa če pravi si junak,
Razlikuje ne, al' reven al' bogat,
Še hvali jo vsak, bel, črn ali pa mulat,
Iskrena je, vendar laže zanjo vsak.

Soba prenatrpana
posteljnina vsa zakrpana
vzgoja skos teži
nad izgledom njenim vsak se zgrozi

Od štirih do šestih,
od štirih do šestih
takrat učne ure so
nkol se ne učimo
a vendar ocene dobre skos dobimo

Kako ti je ime,
bronasti vojak?
Si Janko, Stanko, Branko?

Kaj strmiš,
bronasti vojak?
Zakaj zastal je tvoj korak?

Bronasti vojak, bronasti vojak...
Ne sprašuje tega te vsak,
Saj si le- bronasti vojak.

Kočijaž postajam
ker sem pač na vozu
pristala;
potegnil si me gor-
ne, nisi kriv.
Nihče ni
niti malo kriv.