Kako naj gledam, če vsak pogled na tebe me boli, kako naj poslušam, ko pa vsaka beseda tvoja groba v srcu grdo sled pusti.Kako naj ljubim, če srce tvoje odprto ni,v praznino zijajo tvoje nesrečne oči.Kako naj ne obupam, če nihče mi ne pomaga,nikogar strah ni mojega prepada? Sama sem..

Rumena sem,
tista, ki jo imaš,
kadar hočeš,
Rumena, da odsevam
nekaj tvojega...
Se vidiš v meni?
Rumeno ogledalo sem,
cela rumena. 

Sva.
Samo trenutke imava.
Inserte življenja.
Ki ne spadajo nikamor.

jaz sem!
nisi ti kriv.
hotela sem!
nisi ti odgovoren.
naredila sem
in bi še enkrat
in bi...še stokrat.

luščim sloj tvojih grdih besed
kot pijavke črne, migajoče
mi sesajo kri

meni je
kot bi mi menjali srce
je brez krvi na pol prazno
še ne zaraščeno

stopnice hvalijo najine slike
energično razmetala sem jih po tleh
jih pohodila z blatnimi škornji
vabljivo me osvajajo
neuničljive tudi tokrat
samo malo še

Vera v meni je dolgo trdno stala
kot mogočen hrast v temnem gozdu.

A ta hrast ni padel pod ostro sekiro močnega, bradatega drvarja,
da bi iz njega nastal topel dom mlademu zaljubljenemu paru.

Tudi ta Romeo je umrl, da bi bil s svojo Julijo.

Neke noči je omahnil v globino,
še preden bi utrujen dosegel balkon,
na katerega je z zanosom plezal,
da bi bil vsaj malo bližje njej...

Kupidova puščica, namenjena tebi,
je prezrta ostala v toku.
Njeno ost ne bo skrhal trd kamen v tvojih prsih.

Kako je lepo,
ko mi zvečer,
nekam v mojo kožo zapleten
poveš, da me imaš rad.

In ko tišina
potem prede mrežo nad nama.
In lovi utrinke bitja mojega srca.
In tvojega.
In ju v klobčič zvije.