Še veš lani
pod tistim drevesom
kjer sva si prebadala hrustanec v dno medenice tam razgaljena
pod senco bogate češnje
ravno zacvetela je in midva tudi
Še pomisliš na tisti dan
Ali pogrešaš neznosne obljube
pod krvavo žarečo luno 

Videl sem velike krožnike
Ostrino očesnega zrkla v prerezu
Videl sem zastavo tujega plemena
Odrezke nohtov za coprnico

Zakaj si jo zatrla, poezijo?
Namesto nje sprejela žalovanje,
požrla srd in solze, pa spoznanje,
da te besede trgajo, bolijo.

Rekla si, da te spominjam na stopnišče
ne spomnim se več, zakaj.

Vse okoli v plastelin zraka ležijo zarinjeni
kamni

Vsak dan
nič nič nič
mirno jih prestopam

Molči. Ustnice so neme in neizklesan kamen je obraz. Poskušam ga razbiti z vsem, kar mi pride pod roke. A kamen molči. Molči kot grob, pravijo. Molči. Kot grob, pravijo.

Hotela bi te imeti. Samo še danes, samo še nocoj. Prosim! Pa saj potem si ne bom želela nikoli več. Res ne. Naj le okusim...

Kličeš me, vse tvoje vpije po meni. Vem, tudi ti me potrebuješ...s strupom me omamljaš in zares živiš le ko me uničuješ.

Ti preprosto odideš, ko zadnja snežinka stali svoje krake in zaspana zaspi, ko stopi se še zamrznjena noč.

Meni zadaj ostajajo črepinje, steklo ki raztrgale so ga ledene sveče, posoda v katero veter nanosil je umazanijo, omare s plastjo sivega plazu in koš prepoln smeti.

Čas je izropal najine besede
brez Tvojih ustnic so
kakor poletno nebo brez zvezd.

Prostor ukradel poslednji najin pogled
v tvojih globokih očeh
sem le še tulmun brez odseva.

Čisto tiho počasi
se prikradem za drevo
skrijem življenje pod korenine žejne življenja 
Pihnem v skorjo
zbežim.