tam,kjer voda gori,kjer mrtvi bežijo iz teme,tam se dobiva nekoč,tam bova ostala za vedno.

rdeče luči v senci strahov,naznanjajo kri,ki teče z gora,mrtve oživlja neznana sla.

v potoku sence lovijo svojo sliko,življenje ugaša in rojeva se novo,tam se dobiva nekoč,tam bova ostala za vedno. 

Kar pišem,
ne vem kaj bom.
Besede ne sprašujejo.
Kar padajo dol
na list -

Saj vem, da morala bi s tabo iti!
Odkar poznam te, čutim nežnost tako.
Ne vem, če smem izrazit' misel vsako,
Ceneno bi bilo - te pozabiti!

morje, peneča modrina
barka zavetje varuje
človeku, ki še veruje -
vino, pečena sardina

zdaj iznenada zov siren
on začaran v prozornem,
labirintu že srebrnem

Od rojstva naprej si dušo umivam, 
jo čistim z mišljenjem in ukom vsak dan... 
S svojo voljo pot si utiram, 
da enkrat resnično bom zmogel bit' sam. 
 
Nebrušen diamant zdim se ob rojstvu 
me moje življenje kuje vsak dan, 
ploskve, robovi...vse bolj so vidni 
in skoznje prodirajo sanje na plan. 

 

Čutim veter - kot dotik je tvoje kože
nežen, rahel in preveč mamljiv
kakor tebe ga želim doseči
a on je ti - neulovljiv.

Svet tišine,
tihi, a vendar nemirni svet.
Riba priplava k drugi
in jo vpraša:
"Ti je všeč naš svet?"
"Da", ji odvrne druga riba,
"všeč mi je,
toda preveč je tišine.
Včasih bi rada malo hrupa".

v rjavo zemljo
se zajeda modri val
kontrast lepote

tudi oči so...
tvoje so tako modre
...lahko so lepe