Žal mi je za vse napake...
Žal mi je za vse laži...
Zavedam se, da ravnala nisem pravilno,
naredila napako sem obilno.

Žal mi je za tisti čas...
Žal mi je za tisti dan...
Ko pomagati takrat bi si znala,
zdaj ne bi tukaj obupovala.

Mokre stene zmrznjenih magnolij
rjavijo točo tvojega telesa
moje misli malo tvoje
moja koža mokra tvojih sanj

Zamisliti si ne moreš,
da težava življenje spodbuja
tvoja duša še nedoživeta
mora spoznati silnosti zla.

Spoznavaš udarce usode,
uzreš se, da se učvrstiš,
kot hrast na vetrni planjavi
upreš se, da učvrstiš.

Človek ima svobodno izbiro!
Sam lahko izbere, katerim lažem bo verjel!
Sami si lahko izbiramo vero in prepričanje!
Moj namišljen prijatelj je boljši kot tvoj!
"Očka je vedno govoril, da bo Bog pobil vse vas kurčeve pogane!"
Še dihamo.
In jezni smo.

Samo simboli.
Kočijaž.
V Modrem.
Ves rumen.
Zaradi sonca.
Voz previsoko.
Realnost.
Moje Vmesje.

spet sneži
slutnja pomladi
odleti

lacrima morta
rimaneremo zitti
sei bello per me

teče vode zvok,listja šum -tišina prisluhne dovršenosti,  ko pride mi na um          podoba golega telesa, enosti popoln je razum-               ko prvič bil sem tvoj.

          INTUICIJA

Brez misli nahajam se v svoji tišini
zaznaval sem blagost pozne noči
na nebu svetlikali so se domovi,
med njimi se moj še ne oglasi.

Toliko odmaknjen od svojega doma,
le stežka bi našel nazaj svojo pot
obtežena je duša s telesom in umom,
a slutnja mi pravi, tvoj dom ni od tod. 

vse izžeto, osušeno, prazno...
midva pa tako zelena in polna žalujeva.
kot da sva kriva.
polna plodov, mokra, rahla in tako rodovitna.

in ti rekel si, da me ljubiš.

ptice so odletele, za seboj pustile krila;
oslabljena, krhka in preveč lahkotna,
perje pokrilo je sončno ravan.