slišal sem kako vstopaš
tiho zapiraš vrata
sezuvaš čevlje
svojo vetrovko
obešaš na obešalnik
se približuješ kot misel
mirno spi "moj-moj"

Sebi zvesta ostajam.
Ampak potem...
potem...
potem naju ni.

Povej mi,
a veš?

Veš,
kaj čutim?
Veš,
kaj mislim?

izgubljam spomin
vse je samo še slika, film
brez življenja
brez občutkov
brez čustev

kakšen je ta spomin,
če ga ne občutim?

proti vetru obrnem obraz
gledam v smeri
tvojega doma

a čutiš
a slutiš
boleče-sladko hrepenenje?

Krasno,
ko stopaš tja v nebo
prav do oblakov.

Čudovito,
da poješ in tvoj glas
sliši širjava...

V dušnih razmerjih se danes lovim,
ne želim ponavljati razred življenja
razrešiti se moram sovražnih zadev,
radi katerih ponavljam rojenja.

Me občutek ne vara, slutnja, resnica
čutim odbojnost do njegovega lica
mi ni nič napravil, le nelagodje,
kot neka jeka daljnega klica.

Skoraj kot v pravljici je bilo,
a kaj ko pravljica vsaka se konča.
Konec zmeraj pride ko je lepo,
ko vsaj pisateljica lahko bi bila.

Potem napisala praljico bi ti.
Začela bi na koncu.
Takoj srečni bili bi vsi,
ne bi sedeli ob praznem loncu.

Ležim v postelji svoji,
trudim se zaspati.
Premišljujem o ljubezni tvoji,
brez nje ne morem mirovati.

Poslušam pesmi žalostne,
spravljajo me v obup.
Noči preneštete objokane,
zjutraj zbudi me vsak najmanjši hrup.