Ni ljubezen
kriva za iskanje,
le pomlad igriva?
A ta nemir je tu,
brstenja plimovanje...

zmeraj je tako
znova prihaja pomlad
tudi če me ni

Majhna rožca, ti bodika,
čez 100 let postala boš velika.
te solze skrbno bodo zalivale
moje solze ječe,
po svobodi hrepeneče.

Zanesla je naju pot v dvoje
bilo obema je lepo,
dajala sva si povsod oporo
z besedo, časom in strastjo.

Vmešavala so se mišljenja,
ki so zastrupljala oba
vendar je najina resnica
premagala načeta zla.

Ker me vleče k tebi
je neznosna senca luči,
ki prihaja od znotraj
kot kazalec, ki zapoveduje!

Malo imajo svojega zvena in besede
so bolj tihe.
Bolj so tiste, ki ne uspevajo, ki še niso uspele.
Bolj so žalostne, bolj take tihe,
neopazne, ki ne lomijo glasu ob svoji hoji.

Nesmrtni dež, slišni dež ugibanja.
Blizu udarjaš po trdem ravniku sveta,
vstajaš in se spreminjaš z vsakim udarcem,
svet z neskončnim poljubom, ki ima tako umrljiv glas.

Pozabi, porabi, potlači, pograbi.
Odvrzi, oprtaj, ko jokaš, se smej!
Sprejmi, objemi, zasedi, prižemi.
Ne le za druge, čas zase imej!

Ne bom več učila drugih ljudi,
saj bolečina me ne zapusti.
Vem, da le sebe obsojati smem
in če ne veš še, pomagal si mi!

Na zavojčku cigaret
Piše 'Valentina'.
Samo ena cigareta
Mi je še ostala.
Prihranil jo bom
Za Valentinovo.