vstopi v sanje
dokler lahko
jutri bom
spet tista
od včeraj

Pusti mi, da jokam s tabo,
Ko mi je lepo.
Najine minute vedno
Hitro minejo...
Pusti mi,da te objamem
In te ne spustim
In da vsaj v trenutku - tistem
Večnost zadržim...

Drug v drugemu sva našla vse spojine,
ki so v srcu oživljale ljubezni dar
pogled je v pogledu dobil odgovor,
kot klaviatura bila drug drugemu sva par.

Preveč lepo se je vse vzklajevalo
toplina duše je zaživela vso telo,
odtrgati pogleda nisva mogla
silna napetost spojila naju je močno.

Nisem vedela,
da se da
in ne vem,
če tako boli oba.

Območje bolečine.
Notri sva...
Izstopiva?

Prileti kaplja
in
močno udari

in še ena...
in še sto...

Skozi vodo mi roko podajaš,
drhtiš, vzdihuješ in zvijaš telo,
ranjen in žejen
mene napajaš,
nemočen in pronicljiv
posojaš nebo.

Ujet pogled
metulja v vetru
je ustavil čas,
ko nežen dotik
tvojih las
prestopil prag je sanj.

Dejstva stvarna
misli razne
pri ljudeh zbudijo.

So kot tovarna
za pesmi krasne,
ki se v pesnikih rodijo...

Včeraj sem bil .., bil
na Tvojem pogrebu ..,
bila si tako živa
v tisti črni krsti,
na licih si vrtnico imela,
topli so bili Ti prsti ..,
kot, da boš vekomaj živela ...

Le redek zna prestopiti mejo,
skrivati resnico, da drugi ne zvejo,
saj v življenje prikradel se je greh,
kljub slabemu dejanju ne rabi uteh.