Še dobro
da te ni,
o, bog...
Ker drugače
bi te
v sebi
morala ubiti.

Zakaj
zdaj Modra pobledeva v Sivo,
se Rumena ne blešči igrivo?

Le zakaj
Rdeča umira v Belo
in zakaj Zeleno je zatišje vzelo?

Bile so sanje nekih ljudi,
ki več ne sanjajo,
bile so misli neke peščice,
ki več ne misli.
In tam nekje človek,
človek brez moči,
da bi sanjal,
da bi mislil,
da bi živel.

Razbite misli,
mrtvi viharji;
hladne visli,
mogočni stražarji.

Utrujena od bolečine,
utrujena od življenja,
ležem spat.

Za mizo sama sedim,
kadim.
Plamen svečke osvetljuje
moj obraz.
Moje misli vsepovsod,
pa vendar nikjer.

mnoge izgubljene ljubezni
ostajajo take...
izgubljene, pozabljene.
moja ostaja
za vedno v meni,
tako izgubljena je,
a večna.

Kupil sem čudež.
Bil je drag, vendar cenejši
Kot večina drugih čudežev,
Ker ni bil uvožen.

Ko bom v sebi izenačil
dušo z duhom, ki me vodi
takrat bom zlahka prepoznal
kako in s čim si največ škodim.

Šla bom čez polje, čez sivo obzorje,
čez reko, čez potok, čez barje, čez jez...
Šla bom po poti, po travi in snegu,
šla bom čez morje, po nebu in čez...